San Francisco - Yosemite park
Zbudili smo se in naložili vso robo v avto, tudi stvari za kuhanje v kampih na poti, ki so nas čakale v skladišču hotela. Najprej smo se zapeljali do velike samopostrežne kjer smo pustili 800 dolarjev za hrano za...naslednje dni. Potem smo se za par minut ustavili še v trgovini s športno opremo oziroma opremo za kampiranje in kupili še dva voki tokija. Ja na cesti smo povezani preko voki tokijev. če se na poti zgubimo, ker vozimo v koloni petih avtomobilov in včasih ne gre, recimo na semaforjih. Ja pa tudi za krajšanje dolgčasa med vožnjo, malo poklepetamo med avtomobili. Vodič Peter je povedal da ko pridemo iz San Francisca da bo vse lažje na cesti in res je bilo. Torej smo se po shoppingu zapeljali preko Bay mostu iz San Francisca. Nekaj časa so bile z nami še šest in štiri pasovnice, bolj ko smo se bližali Yosemite parku bolj je postajalo podeželjsko. Vmes smo se ustavili še na bencinski, kjer smo tankali in ugotavljali da naš avto pokuri skoraj tretjino več kot ostali, ja vozimo pravo "kravo" oziroma tovornjaček. Malo pred parkom smo se peljali čez prelaz na katerem stoji nastarejši Saloon v Kaliforniji. Seveda nismo mogli mimo, da ne bi popili kozarček piva ali limonade in si ogledali notranjost lokala, predvsem strop s katerega so viseli dolarski bankovci. Pokazali so nam kako jih "pribijejo" na strop in Peter se je preiskusil v metanju "zabijanju" bankovca na strop in mu je odlično ratalo. Vsa vožnja do parka Yosemite je trajala na koncu kar dolgo, pa čeprav smo naredili vse skupaj 200 milj. V parku se ne da v naprej rezervirati kamp prostora, tako da kdor prej pride...ja mi smo bili očitno prepozni, ker nismo dobili v nobenem kampu prostora. Ja letos je bila zima zelo dolga in predvsem obilna v tem delu Amerike, tako da se je poletje začelo šele prejšnji teden, kampe so odprli šele ta vikend. Ja ni nam preostalo drugega kot da se zapeljemo iz parka in takoj za vstopom (na vstopu v nacinalni park se plača vstopnina, ki velja za več dni in za vse nacionalne parke Amerike) najdemo mesto za kampiranje kjer nas nihče ne preganja. Na hitrico smo postavili šotore in pojedli odlično večerjo, pečenje na žaru. Čakala nas je mrzla noč, čeprav popoldne na poti, smo že okusili kako je ko je zunaj 40 stopinj.
Yosemite park
Zbudili smo se v mrzlo jutro, mislim da jih ni bilo več kot 10 stopinj. Pojedli smo zajtrk, se na hitrico ofrišali kot smo se lahko, brez WC-jev, brez tušev, brez...ja dobesedno smo prespali v divjini. Pospravili smo vse kar imamo v šotorih, da nam ob vrnitvi nebi kaj zmanjkalo in odšli na raziskovanje Yosemite parka. Granitne gore, nepozabni slapovi, raj na zemlji. Sprehodili smo se do 5 najvišjega slapa na svetu Yosemite slap, ki je visok 745 m. To je najvišji slap v Severni Ameriki. Videli smo tudi najvišjo navpično steno na svetu El Capitano 1045 m. V steni plezajo najboljši plezalci tudi po več dni in v njej tudi spijo, si postavijo tako rekoč viseče šotore. Po ogledu slapa smo šli na pet urni treking do dveh slapov, spodnji Vernal in zgornji Nevada. Vroče je bilo za znoret, tako da je šla naša družina samo do prvega slapa. Na poti so nam delale družbo veverice ki so navajene turistov in so prave fehtarke. Tik pod slapom tako zelo prši da smo bili vsi premočeni a nas je sonce kmalu posušilo. Na poti nazaj do parkirišča smo se še osvežili v potoku glavne reke Merced, jaz sem se celo umil. Ko so ostali prišli s peturnega trekinga smo se zapeljali do Yosemite village malo pogledat kako je nastal Yosemite in kako so ga raziskovali, kako so ga zaščitili da je ostal tak kot je. Medvedov nismo srečali pa čeprav jih je v teh krajih ogromno in imajo zato prav posebne bokse v katere se spravlja hrana, da ne morejo do nje. Ker kar je v šotorih, avtomobilih ali celo zunaj privablja medvede in si tudi postrežejo. Smo pa videli veliko jelenov, srn, raznih ptičev in predvsem veveric. Ja in že je bil večer. Kuha se večerja, uf ura je že krepko čez 21:00. Jutri nas čaka pot do Sequoia parka. Baje da bo daljša kot iz San Francisca do sem.
Od Yosemite do Sequoia parka
Zgodaj smo se zbudili, čeprav bi lahko še spali. Ura je bila 7, odhod iz Yosemite naj bi bil ob 8:30. Pojedli smo zajtrk, še zadnji ki nam ga je pripravila prva ekipa. Ja nas je pet avtov, v parkih (kampi) spimo devet krat, vsaka ekipa oziroma vsak avto kuha in pripravlja obroke 2 dni. Naš avto je peti, torej smo zadnji na vrsti, mislim da v Grand Canyonu. In kot opažamo koliko je dela predvsem z pospravljanjem in pomivanjem posode potem ko obed konča 22 oseb...smo se že zdaj odločili da mi ne bomo posode pomivali in bomo nabavili plastične kozarce in krožnike. Potem ko smo končno uspeli vse pospraviti (naš avto je itak tak da se ne vidi več ven iz njega, tako zelo založen je z vsem) smo se najprej zapeljali nad Yosemitsko dolino na razgledno točko Glacier point in si še enkrat ogledali od zgoraj veličastno dolino, vse slapove in gore El Capitano in Half Dome.
Pot smo nadaljevali najprej do mesta Fresno, vmes smo natankali bencin nakupili novo hrano in sadje ter nekje okoli 17 ure prispeli preko Kings Canyona v Sequoia parka. Najprej smo se ustavili pri Generalu Grant sekvoji, ki ima največji premer debla na svetu. Malo smo se sprehodili med prvimi sekvojami in se počutili kot palčki v deželi velikanov.Zapeljali smo se še do kampa, kjer pa za razliko od prejšnjič imamo rezervirani plac za kampiranje.
Sequoia park
Jutro je bili sveže, čeprav spimo na višji nadmorski višini 2100 metrov je bila noč toplejša. o zajtrku smo se zapeljali do največje sekvoje na svetu Grant general Sherman. Visok je 95 metrov, 27 nadstropni nebotičnik, nekje pri 13 nadstropji ima šele prvo vejo. Najdebelejša veja je debela 2 metra. Sherman je težka 1400 ton in je dejansko največje živo bitje na svetu. Sekvoje imajo lublje debelo do pol metra, ki ga varuje pred zajedalci in pred ognjem ki ga nujno potrebuje, da odganja škodljivce. Najprej smo se zapeljali z avti med njimi, nato pa tudi sprehodili. Res pokrajina je neverjetna in tudi na splošno do zdaj smo obiskali dva nacionalna parka in sta res ogromna. Med sprehodom smo srečali tudi medvedka, ki je iskal hrano med lubjem podrtega drevesa. Zapeljali smo pod sekvojo, skozi tunel, in za konec zlezli na Moro Rock, granitno skalo. Popoldne smo imeli prosto za svoje aktivnosti. Nekateri so odšli do slapa v bližini kampa, drugi pa smo oprali perilo. Ja nam se je nabralo že za 10 dni perila, uf kmalu bomo na sredini našega potovanja. Kar prehitro bo vsega lepega konec. Aja še nekaj. Izkoristili smo veliko prazno parkirišče v kampu in Ajdo ter njenega prijatelja naučili voziti avto. Ja lažje je začeti z avtomatikom, pa čeprav je ogromen.
Jutri nas čaka dolga vožnja do Doline smrti, 500 km. Naporno bo, a spali bomo baje da v hotelu.
Sequoia park - Death Valley
Zgodaj smo vstali, ob 5:30. Pojedli zajtrk, pospravili šotore in ob 7-ih odšli na dolgo in predvsem na začetku zelo ovinkasto pot. Spustiti smo se morali z več kot 2000 metrske nadmorske višine in se peljati ob vznožju pogorja Sierre Nevade. Pri spustu smo naleteli na delo na cesti, zastoj je trajal kar 20 minut, zato smo si krajšali čas z zanimivim balinanjem...z našimi obuvali. Baje da tako balinajo plemena v Afriki, kjer je naš vodič Peter tako rekoč doma. Na jugu pogorja smo se zopet dvignili čez gore in počasi prešli iz visokogorja ter prijetnih temperatur v vedno bolj vročo dolino smrti. Na poti smo se ustavljali na zanimivih točkah, pri neskončno dolgih ravnih cestah, pri yoshua tree drevesih, oziroma bolj kaktusih. Ob vstopu v park Death Valley pa smo doživeli nekaj neverjetnega. V dolino tudi po več let ne dežuje, nas pa je lep čas spremljala nevihta. In tudi v sami dolini smrti je deževalo, res nekaj neverjetnega! Temperature pa niso bile nič deževne, no vsaj tam ne kjer ni deževalo je bilo 44 stopinj, še dobro da ni bilo sončka. Naredili smo par fotografij, najlepše pa pustili za jutri, ko vstanemo ob 4:00 in gremo pričakat sončni vzhod na sipine. Ura je zdaj polnoč, zato samo še lahko noč iz mesteca Beatty v Nevadi blizu meje s Californio in Dolino smrti.
