Končno mi je uspelo zaključiti dnevnik.
Najprej pa opravičilo, Oprostite! Ja res je, domov smo prišli v četrtek 11.08. zvečer. Res je tudi, da se nam je zadnje dneve veliko dogajalo tako na potovanju kot tudi že doma. Ob koncu bi se radi zahvalili odličnemu programu potovanja Po ameriških narodnih parkih, Urošu Ravbarju, enkratnemu vodenju Petra Eržena, naši celotni skupini sopotnikov, ki so skrbeli za dobro voljo, predvsem sopotnikoma v našem Ford-eku, Juliji in Darjanu za nepozabne trenutke. Posebno zahvala tebi Alenka za pomoč pri pripravah na pot in za družbo v Los Angelesu, ter tvojemu Jimu za odlično večerjo. Res hvala Vsem za te nepozabne ameriške dni.
Barbara, Ajda in Bor
ponedeljek, 15. avgust 2011
Pot domov
10.08.2011
Vsega lepega je enkrat konec. Je pa res da nas čaka še več lepega...
Ob 7:30 za vogalom hotela poiščemo taksi, ki nas zapelje do letališča. Čaka nas let proti Los Angelesu. Prijazna letališka delavka nam ob prijavi na let prevzame prtljago, katero bomo prevzeli šele na brniškem letališču. Vse ravno ne gre kot po maslu, moja potovalka je pretežka, grožnja z doplačilom 1000 dolarjev nas prisili, da spalno vrečo vzamemo kot osebno prtljago na letalo, kar se kasneje izkaže za odlično potezo. Na letu iz Los Angelesa do Frankfuta nas je pošteno zeblo, tako da se je Ajda kar v njo zavlekla. Prvi polet traja vsega 45 minut. Po nekam čudnem pristanku letala na zapuščenem delu LA letališča in po govorjenju stevardese, da naj čim hitreje zapustimo letalo, le zakaj se sprašujemo, a odgovora ne dobimo, nas prepeljejo z avtobusom do letališke stavbe. Tam pa presenečenje. Pademo v središče dogajanja, nekakšno praznovanje, v roke nam porinejo kos torte in kozarec pijače, mize se šibijo pod težo hrane, nismo se pustili prosit, postrežemo si s poznim zajtrkom. Naslednji let smo imeli šele čez 7 ur. Naša Alenka je imela polne roke dela v službi tako da smo preživeli ure kar na letališču. Nič nam ni manjkalo, letališče je ogromno kar naprej se je nekaj dogajalo. Ob 19ih končno let proti Frankfurtu. Letimo 10 ur in zaradi časovne razlike priletimo na cilj ob 14:40 uri naslednji dan po našem domačem času. Vsega imamo že dovolj, komaj čakamo na let proti Ljubljani in ga ob 19ih dočakamo. Malce presenečeni ob prihodu na letalo ugotavljamo kako zanimivo je iz Jumbo jeta z več kot 400 sedeži vstopati v letalce z manj kot 50 sedeži in kjer se ne da niti pokonci hoditi. A let do doma je kratek, vsega skupaj malce več kot 60 minut. V naš ljubi dom prispemo ob 21 uri. Ah Ljubljana in zelena Slovenija, ja lepo je spet doma...
Vsega lepega je enkrat konec. Je pa res da nas čaka še več lepega...
Ob 7:30 za vogalom hotela poiščemo taksi, ki nas zapelje do letališča. Čaka nas let proti Los Angelesu. Prijazna letališka delavka nam ob prijavi na let prevzame prtljago, katero bomo prevzeli šele na brniškem letališču. Vse ravno ne gre kot po maslu, moja potovalka je pretežka, grožnja z doplačilom 1000 dolarjev nas prisili, da spalno vrečo vzamemo kot osebno prtljago na letalo, kar se kasneje izkaže za odlično potezo. Na letu iz Los Angelesa do Frankfuta nas je pošteno zeblo, tako da se je Ajda kar v njo zavlekla. Prvi polet traja vsega 45 minut. Po nekam čudnem pristanku letala na zapuščenem delu LA letališča in po govorjenju stevardese, da naj čim hitreje zapustimo letalo, le zakaj se sprašujemo, a odgovora ne dobimo, nas prepeljejo z avtobusom do letališke stavbe. Tam pa presenečenje. Pademo v središče dogajanja, nekakšno praznovanje, v roke nam porinejo kos torte in kozarec pijače, mize se šibijo pod težo hrane, nismo se pustili prosit, postrežemo si s poznim zajtrkom. Naslednji let smo imeli šele čez 7 ur. Naša Alenka je imela polne roke dela v službi tako da smo preživeli ure kar na letališču. Nič nam ni manjkalo, letališče je ogromno kar naprej se je nekaj dogajalo. Ob 19ih končno let proti Frankfurtu. Letimo 10 ur in zaradi časovne razlike priletimo na cilj ob 14:40 uri naslednji dan po našem domačem času. Vsega imamo že dovolj, komaj čakamo na let proti Ljubljani in ga ob 19ih dočakamo. Malce presenečeni ob prihodu na letalo ugotavljamo kako zanimivo je iz Jumbo jeta z več kot 400 sedeži vstopati v letalce z manj kot 50 sedeži in kjer se ne da niti pokonci hoditi. A let do doma je kratek, vsega skupaj malce več kot 60 minut. V naš ljubi dom prispemo ob 21 uri. Ah Ljubljana in zelena Slovenija, ja lepo je spet doma...
Las Vegas
09.08.2011
Zadnji dan nas okoli 4 ure zjutraj presenetijo sopotniki ob trkanju na vrata hotelske sobice. Pred nos mi pomolijo list na katerem preberem, da sta se dva od njih poročila. Ja tako to gre v Las Vegasu. Taksista so zaprosili in jih je zapeljal do poročne kapelice kjer so v parih minutah v zgodnjih jutranjih urah opravili obred. Zaspimo nazaj in ko se zbudimo večina naših sopotnikov že sedi na letalu in letijo proti domu. V Las Vegasu nas je ostalo samo še šest. Ena se je pripravljala za let v Washington, dva pa sta imela naslednji dan zgodaj zjutraj let proti domu. Imeli smo tudi še en avto na razpolago, zato se odločimo za opoldanski šoping v nakupovalni ulici trgovinic z oblekami in obutvijo. Cene neverjetno nizke, kar ne moremo nehati kupovati, tisti trenutek se nihče ne sprašuje kam bomo vse skupaj dali in kako bomo vse domov v Slovenijo prinesli. Popoldne pa skok v središče mesta in obisk glavne ulice še po dnevi, ko je manj ljudi na ulicah, predvsem zaradi temperatur katere presegajo 40 stopinj celzija. A v igralnicah je prijetno hladno. Sprehodimo se med avtomati, si ogledujemo neverjetno velikost prostorov, vse za zabavo, v enem od hotelov imajo ogromne akvarije in pravo levjo kletko...kot bi bili v živalskem vrtu. Zopet se sprehodimo mimo New Yorka, Pariza in Benetk. V Benetkah obiščemo muzej voščenih lutk in se slikamo s parimi pomembneži. Občudujemo laguno sredi hotela z gondoljerjem in lokalčki, z beneškimi hišami in neverjetno čudovitim nebom. Kmalu ugotovimo da je nebo umetno a deluje tako resnično. Vedno bolj nam postaja jasno zakaj američani nimajo potrebe potovati po svetu, če si želijo v Benetke, Pariz, Egipt, Rim, New York...obiščejo Las Vegas. Zopet nas je ujela noč, še zadnjič izkoristimo trenutek za sprehod po Markovem trgu in se z avtobusom zapeljemo do naše ulice Fremont. Tam pa presenečenj še ni konec. Ulica Fremont je bila včasih glavna ulica. Malo manj kot 500 metrov so jo prekrili z izbočeno streho, ki deluje kot ogromen lcd ekran. Na njem se ponoči non-stop nekaj dogaja ali se prelivajo barve, vrtijo video spoti... Ulica je polna ljudi, trgovinic s spominki, lokalov s hrano in seveda igralnic. Vsepovsod polno luči, dva koncertna odra, kjer se izvaja glasba v živo, preko polovice ulice po dolžini so napeljane štiri jeklene vrvi po katerih se spuščajo najbolj hrabri. Na vsake pol ure ugasnejo vse luči, koncerti za trenutek utihnejo na "nebu", stropu, pa se ob našem obisku ulice odvrti video skupine Queen. Vzdušje je fenomenalno, ljudje pademo v trans in skupaj s Freddiem Mercury-jem zapojemo. Sprašujemo se, če to ni najlepši zaključek popotovanja...
Čaka nas samo še pakiranje potovalk. Ne gre drugače kot da nekaj stvari pustimo v hotelu, treh brisač nismo več kam imeli dat. S lepimi občutki zaspimo v zadnjo noč.
Zadnji dan nas okoli 4 ure zjutraj presenetijo sopotniki ob trkanju na vrata hotelske sobice. Pred nos mi pomolijo list na katerem preberem, da sta se dva od njih poročila. Ja tako to gre v Las Vegasu. Taksista so zaprosili in jih je zapeljal do poročne kapelice kjer so v parih minutah v zgodnjih jutranjih urah opravili obred. Zaspimo nazaj in ko se zbudimo večina naših sopotnikov že sedi na letalu in letijo proti domu. V Las Vegasu nas je ostalo samo še šest. Ena se je pripravljala za let v Washington, dva pa sta imela naslednji dan zgodaj zjutraj let proti domu. Imeli smo tudi še en avto na razpolago, zato se odločimo za opoldanski šoping v nakupovalni ulici trgovinic z oblekami in obutvijo. Cene neverjetno nizke, kar ne moremo nehati kupovati, tisti trenutek se nihče ne sprašuje kam bomo vse skupaj dali in kako bomo vse domov v Slovenijo prinesli. Popoldne pa skok v središče mesta in obisk glavne ulice še po dnevi, ko je manj ljudi na ulicah, predvsem zaradi temperatur katere presegajo 40 stopinj celzija. A v igralnicah je prijetno hladno. Sprehodimo se med avtomati, si ogledujemo neverjetno velikost prostorov, vse za zabavo, v enem od hotelov imajo ogromne akvarije in pravo levjo kletko...kot bi bili v živalskem vrtu. Zopet se sprehodimo mimo New Yorka, Pariza in Benetk. V Benetkah obiščemo muzej voščenih lutk in se slikamo s parimi pomembneži. Občudujemo laguno sredi hotela z gondoljerjem in lokalčki, z beneškimi hišami in neverjetno čudovitim nebom. Kmalu ugotovimo da je nebo umetno a deluje tako resnično. Vedno bolj nam postaja jasno zakaj američani nimajo potrebe potovati po svetu, če si želijo v Benetke, Pariz, Egipt, Rim, New York...obiščejo Las Vegas. Zopet nas je ujela noč, še zadnjič izkoristimo trenutek za sprehod po Markovem trgu in se z avtobusom zapeljemo do naše ulice Fremont. Tam pa presenečenj še ni konec. Ulica Fremont je bila včasih glavna ulica. Malo manj kot 500 metrov so jo prekrili z izbočeno streho, ki deluje kot ogromen lcd ekran. Na njem se ponoči non-stop nekaj dogaja ali se prelivajo barve, vrtijo video spoti... Ulica je polna ljudi, trgovinic s spominki, lokalov s hrano in seveda igralnic. Vsepovsod polno luči, dva koncertna odra, kjer se izvaja glasba v živo, preko polovice ulice po dolžini so napeljane štiri jeklene vrvi po katerih se spuščajo najbolj hrabri. Na vsake pol ure ugasnejo vse luči, koncerti za trenutek utihnejo na "nebu", stropu, pa se ob našem obisku ulice odvrti video skupine Queen. Vzdušje je fenomenalno, ljudje pademo v trans in skupaj s Freddiem Mercury-jem zapojemo. Sprašujemo se, če to ni najlepši zaključek popotovanja...
Čaka nas samo še pakiranje potovalk. Ne gre drugače kot da nekaj stvari pustimo v hotelu, treh brisač nismo več kam imeli dat. S lepimi občutki zaspimo v zadnjo noč.
Route 66 - Hoover Dam - Las Vegas
08.08.2011
Ja naše potovanje se bliža koncu. Pozajtrkujemo, pospravimo šotore, mi se odločimo da ga pustimo zanamcem. Šotor je dovolj velik za štiri osebe in zložen težak 3,5 kg. Drugega nam ni preostalo glede na to, da smo že zdaj imeli premalo prostora in pretežke potovalke pred nami pa je bil Las Vegas in polno trgovinic zame in za moji punci. Predno se poslovimo od Velikega kanjona še vso posodo in pribor detaljno očistimo in pripravimo za naslednje popotnike, za drugo leto. Naš prvi cilj je del legendarne ceste 66. Zapeljemo se po najbolj ohranjenem delu, se ustavimo v parih krajih opazujemo kako se je čas ustavil. Večina obcestnih lokalčov je spremenjena v prodajalnice spominkov, vse tako okolica kot notranjost stavb pa je originalna iz 50 let prejšnjega stoletja. Route 66 je bila dolga 3940 km, povezovala pa je mesto Chicago z Los Angelesom. Veljala je za najbolj slavno in opevano avtocesto med leti 1926 - 1960, 1985 leta pa je dokončno izpadla iz sistema ameriških avtocest, ker so jo nadomestile novejše in bolj pomembne.
Popoldne prispemo na jez Hoover. Seveda ne moremo kar tako mimo, vročina je neznosna a čudo zgrajeno leta 1936 si je vredno ogledati. V tistih časih je bil to največji objekt zgrajen iz betona. Zaradi visokih temperatur je sestavljen iz betonskih blokov kot lego kocke, visok je tudi za danes neverjetnih 221 metrov in širok skromnih 379 metrov. Sprehodimo se čezenj občudujemo jezero Mead in Black kanjon katerega so z jezom pregradili. Elektrika pridobljena tu napaja vedno bolj potratno mesto luči Las Vegas, do katerega nas loči manj kot 50 km. V mesto greha, igralnic, največjih hotelov na svetu prispemo pozno popoldne. Zapeljemo se po glavni ulici imenovani Strip in ob 18 uri prispemo v naš hotel na ulici Fremont. Peter nam da prosto do 19:30 ure, ko smo imeli rezervirano limuzino za dve uri. Za hotelom nas pričaka rdeča limuzina Hummer, dovolj velika da se nas vseh 21 "vkrca" (eden od popotnikov nas je ob prihodu v Vegas že zapustil). In začelo se je veselje, vino teče v potokih, Bacardi kole kmalu zmanjka, led je na vseh koncih notranjosti limuzine samo v kozarcih je ni. Ustavimo se za slikanje ob napisu Welcome Las Vegas in še enkrat da nabavimo pijačo, ki je kar ni in ni dovolj. Ob prepevanju hitov iz 80 let se naš prestižni prevoz kar prehitro konča na ulici Strip pod Rialtom ob beneški laguni. Vsi malce okrogli, razen ta najmlajših dveh seveda, se sprehodimo po Stripu in se ne moremo načuditi vsem zgradbam ob cesti. Beneški del je sestavljen s stavbami iz pravih Benetk, nič ne manjka, Markov zvonik, lagune, Doževa palača, most vzdihljajev, Rialto... Par korakov naprej smo že v Parizu pod Eifflovim stolpom in poleg Slavoloka zmage, še malce naprej smo že v New Yorku in pod Kipom svobode, do sfinge in hotela v obliki piramide je predaleč. Ogledamo si par spektaklov na ulici, zavijemo v eno od igralnic. Za mnoge se večer nadaljujejo do jutra, ko ob 5 uri zjutraj zapustijo hotel in se odpravijo proti domu, proti Sloveniji, mi pa okoli 1 ure zjutraj sladko zaspimo...a ne za dolgo...
Ja naše potovanje se bliža koncu. Pozajtrkujemo, pospravimo šotore, mi se odločimo da ga pustimo zanamcem. Šotor je dovolj velik za štiri osebe in zložen težak 3,5 kg. Drugega nam ni preostalo glede na to, da smo že zdaj imeli premalo prostora in pretežke potovalke pred nami pa je bil Las Vegas in polno trgovinic zame in za moji punci. Predno se poslovimo od Velikega kanjona še vso posodo in pribor detaljno očistimo in pripravimo za naslednje popotnike, za drugo leto. Naš prvi cilj je del legendarne ceste 66. Zapeljemo se po najbolj ohranjenem delu, se ustavimo v parih krajih opazujemo kako se je čas ustavil. Večina obcestnih lokalčov je spremenjena v prodajalnice spominkov, vse tako okolica kot notranjost stavb pa je originalna iz 50 let prejšnjega stoletja. Route 66 je bila dolga 3940 km, povezovala pa je mesto Chicago z Los Angelesom. Veljala je za najbolj slavno in opevano avtocesto med leti 1926 - 1960, 1985 leta pa je dokončno izpadla iz sistema ameriških avtocest, ker so jo nadomestile novejše in bolj pomembne.
Popoldne prispemo na jez Hoover. Seveda ne moremo kar tako mimo, vročina je neznosna a čudo zgrajeno leta 1936 si je vredno ogledati. V tistih časih je bil to največji objekt zgrajen iz betona. Zaradi visokih temperatur je sestavljen iz betonskih blokov kot lego kocke, visok je tudi za danes neverjetnih 221 metrov in širok skromnih 379 metrov. Sprehodimo se čezenj občudujemo jezero Mead in Black kanjon katerega so z jezom pregradili. Elektrika pridobljena tu napaja vedno bolj potratno mesto luči Las Vegas, do katerega nas loči manj kot 50 km. V mesto greha, igralnic, največjih hotelov na svetu prispemo pozno popoldne. Zapeljemo se po glavni ulici imenovani Strip in ob 18 uri prispemo v naš hotel na ulici Fremont. Peter nam da prosto do 19:30 ure, ko smo imeli rezervirano limuzino za dve uri. Za hotelom nas pričaka rdeča limuzina Hummer, dovolj velika da se nas vseh 21 "vkrca" (eden od popotnikov nas je ob prihodu v Vegas že zapustil). In začelo se je veselje, vino teče v potokih, Bacardi kole kmalu zmanjka, led je na vseh koncih notranjosti limuzine samo v kozarcih je ni. Ustavimo se za slikanje ob napisu Welcome Las Vegas in še enkrat da nabavimo pijačo, ki je kar ni in ni dovolj. Ob prepevanju hitov iz 80 let se naš prestižni prevoz kar prehitro konča na ulici Strip pod Rialtom ob beneški laguni. Vsi malce okrogli, razen ta najmlajših dveh seveda, se sprehodimo po Stripu in se ne moremo načuditi vsem zgradbam ob cesti. Beneški del je sestavljen s stavbami iz pravih Benetk, nič ne manjka, Markov zvonik, lagune, Doževa palača, most vzdihljajev, Rialto... Par korakov naprej smo že v Parizu pod Eifflovim stolpom in poleg Slavoloka zmage, še malce naprej smo že v New Yorku in pod Kipom svobode, do sfinge in hotela v obliki piramide je predaleč. Ogledamo si par spektaklov na ulici, zavijemo v eno od igralnic. Za mnoge se večer nadaljujejo do jutra, ko ob 5 uri zjutraj zapustijo hotel in se odpravijo proti domu, proti Sloveniji, mi pa okoli 1 ure zjutraj sladko zaspimo...a ne za dolgo...
Grand Canyon - Veliki Kanjon
07.08.2011
Po zgodnjem zajtrku nas čaka treking spust v Grand Canyon. Zadamo si cilj Skeleton point na poti Kaibab. Nahaja se nekje na sredini od roba kanjona do gladine reke Colorado. Najprej nas čaka spust po mulateri približno urco in pol, kar nam ne dela težav. Spodaj pri "okostju" se razgledamo, pojemo malico v družbi veveric, se poslikamo in odrinemo nazaj proti vrhu. Spust do reke bi nas preveč izčrpal, temperature po 10 uri krepko narastejo, vlažnost postane neverjetna, vsako leto jih nekaj umre zaradi dehidriranosti. Tako da če si prepozen je bolje, da ostaneš spodaj do popoldne, ko se ozračje začne ohlajati. Na poti nazaj nas dohitita kavboja s kolono mul. Povesta da nosita odpadke, ki jih ustvarijo petični turisti, kateri preživljajo počitnice v kampu na dnu kanjona. Popoldne se nas vodič Peter usmili in nam da prosto. Zapeljemo se do malega mesteca na robu parka in si v Imax kinu ogledamo zgodbo nastanka kanjona. Večina nas med predstavo zadrema, nato pa šoping in proste dejavnosti. A mi imamo še eno zadolžitev, zadnja skupna večerja. Priprava poteka kot je treba, tortilje se grejejo, omakice in razne priloge so pripravljene, prijatelji so navdušeni. Noč se zavleče, zadnji večer se malce preveč poveselimo, zato dobimo obisk štirih rangerjev. Peter nas nekako izvleče iz situacije, grozi nam globa 1000 dolarjev in odvzem potnih listov, zato v trenutku postanemo tiho kot miške. Za nas dežurne se tu zgodba zaključi, kmalu odsanjamo v noč.
Po zgodnjem zajtrku nas čaka treking spust v Grand Canyon. Zadamo si cilj Skeleton point na poti Kaibab. Nahaja se nekje na sredini od roba kanjona do gladine reke Colorado. Najprej nas čaka spust po mulateri približno urco in pol, kar nam ne dela težav. Spodaj pri "okostju" se razgledamo, pojemo malico v družbi veveric, se poslikamo in odrinemo nazaj proti vrhu. Spust do reke bi nas preveč izčrpal, temperature po 10 uri krepko narastejo, vlažnost postane neverjetna, vsako leto jih nekaj umre zaradi dehidriranosti. Tako da če si prepozen je bolje, da ostaneš spodaj do popoldne, ko se ozračje začne ohlajati. Na poti nazaj nas dohitita kavboja s kolono mul. Povesta da nosita odpadke, ki jih ustvarijo petični turisti, kateri preživljajo počitnice v kampu na dnu kanjona. Popoldne se nas vodič Peter usmili in nam da prosto. Zapeljemo se do malega mesteca na robu parka in si v Imax kinu ogledamo zgodbo nastanka kanjona. Večina nas med predstavo zadrema, nato pa šoping in proste dejavnosti. A mi imamo še eno zadolžitev, zadnja skupna večerja. Priprava poteka kot je treba, tortilje se grejejo, omakice in razne priloge so pripravljene, prijatelji so navdušeni. Noč se zavleče, zadnji večer se malce preveč poveselimo, zato dobimo obisk štirih rangerjev. Peter nas nekako izvleče iz situacije, grozi nam globa 1000 dolarjev in odvzem potnih listov, zato v trenutku postanemo tiho kot miške. Za nas dežurne se tu zgodba zaključi, kmalu odsanjamo v noč.
Antelope Canyon - Horseshoe Bend - Grand Canyon
06.08.2011
Zadnjič sem zaključil pred večerjo v kampu pod zvezdami in med indijanci v dolini Monument. In zapisal sem da se jih je večina odločila za spanje pod milim nebom. A je po večerji prišlo do spremembe. Bolj ko je noč postajala temna bolj so na plan začeli lest mali hroščki podobni murenčkom a smo kmalu ugotovili, da so ščurki. Vedno več jih je bilo, nastala je panika a ko smo zlezli v šotore in je noč minila mirno in smo zjutraj vstali, ko se je začel delati dan in ko ni bilo več ščurkov, smo tako rekoč pozabili na njih. Ja po zajtrku je naš avto prevzel kuharske zadolžitve in že smo krenili na pot novim dogodivščinam naproti. Prvi cilj na poti do Grand Canyona je bil Antelope Canyon v bližini mesteca Page in jezera Powell. Prestopili smo mejo iz Utaha v Arizono, premaknili uro, prevozili 200 km, a še vedno smo se nahajali v indijanskem rezervatu. Parkirali smo avtomobile, prijazni indijanci pa so nas s posebno prirejenimi kamijoni pripeljali po suhi in peščeni strugi do vhoda v kanjon. Najbrž ni potrebno omenjati da je tudi ta kanjon izoblikovala voda, ki še vedno v deževnih obdobjih teče skozenj a na našo srečo in veselje je zdaj najlepši čas in najbolj sušen za obisk. Bili smo ravno pravi čas v njem (okoli 11 ure), ko skozi ozke stropne odprtine posije sonce in ustvari neverjetne in nepozabne barve. Po končanem ogledu se zapeljemo do jezera Powell in do mesteca Page kjer nas čaka nakup za večerjo. Odločimo se da prvi dan ne bomo komplicirali in nabavimo vse za makarone po bolonjsko in seveda plastične krožnike in kozarce. Spomnimo se tudi kaj bomo jedli zadnji dan našega kampiranja in nabavimo še vse za mehiško večerjo. Kmalu za mestecem Page se ustavimo pri Horseshoe Bend-u. Reka Colorado je izoblikovala kanjon v obliki konjske podkve. Sprehodimo se do roba tega fenomena. Kanjon je globok približno 300 metrov razgled pa nepozaben. Med nadaljevanjem poti do Grand Canyona naredimo načrt kaj bo kdo delal pri večerji, Julija je polna idej, otroka bosta poskrbela za pripravo mize ter pijačo in pomila posodo in pribor, ženski bosta kuhali, jaz pa postavil šotor in pomagal vsakemu malo. A ostalo je samo pri ideji, na koncu je bila prva večerja bolj kot ne polomija, a kdo se bo pritoževal, lačni želodčki zagotovo ne. Zvečer tik pred sončnim zahodom pridemo v Veliki kanjon. Prvo kar nas prevzame je pogled na res neverjetno prostranost kanjona. Na slikah ki smo jih imeli v glavah in ki smo jih videli prej, si človek enostavno ne zna in ne more predstavljati to ogromno velikost. Kanjon je dolg več kot 400 km in širok do 29 km, globok vse do 1800 metrov... Počakamo na sončni zahod ko se kanjon še posebno lepo obarva in poiščemo naš kamp. Skuhamo večerjo in kmalu od utrujenosti zaspimo.
Zadnjič sem zaključil pred večerjo v kampu pod zvezdami in med indijanci v dolini Monument. In zapisal sem da se jih je večina odločila za spanje pod milim nebom. A je po večerji prišlo do spremembe. Bolj ko je noč postajala temna bolj so na plan začeli lest mali hroščki podobni murenčkom a smo kmalu ugotovili, da so ščurki. Vedno več jih je bilo, nastala je panika a ko smo zlezli v šotore in je noč minila mirno in smo zjutraj vstali, ko se je začel delati dan in ko ni bilo več ščurkov, smo tako rekoč pozabili na njih. Ja po zajtrku je naš avto prevzel kuharske zadolžitve in že smo krenili na pot novim dogodivščinam naproti. Prvi cilj na poti do Grand Canyona je bil Antelope Canyon v bližini mesteca Page in jezera Powell. Prestopili smo mejo iz Utaha v Arizono, premaknili uro, prevozili 200 km, a še vedno smo se nahajali v indijanskem rezervatu. Parkirali smo avtomobile, prijazni indijanci pa so nas s posebno prirejenimi kamijoni pripeljali po suhi in peščeni strugi do vhoda v kanjon. Najbrž ni potrebno omenjati da je tudi ta kanjon izoblikovala voda, ki še vedno v deževnih obdobjih teče skozenj a na našo srečo in veselje je zdaj najlepši čas in najbolj sušen za obisk. Bili smo ravno pravi čas v njem (okoli 11 ure), ko skozi ozke stropne odprtine posije sonce in ustvari neverjetne in nepozabne barve. Po končanem ogledu se zapeljemo do jezera Powell in do mesteca Page kjer nas čaka nakup za večerjo. Odločimo se da prvi dan ne bomo komplicirali in nabavimo vse za makarone po bolonjsko in seveda plastične krožnike in kozarce. Spomnimo se tudi kaj bomo jedli zadnji dan našega kampiranja in nabavimo še vse za mehiško večerjo. Kmalu za mestecem Page se ustavimo pri Horseshoe Bend-u. Reka Colorado je izoblikovala kanjon v obliki konjske podkve. Sprehodimo se do roba tega fenomena. Kanjon je globok približno 300 metrov razgled pa nepozaben. Med nadaljevanjem poti do Grand Canyona naredimo načrt kaj bo kdo delal pri večerji, Julija je polna idej, otroka bosta poskrbela za pripravo mize ter pijačo in pomila posodo in pribor, ženski bosta kuhali, jaz pa postavil šotor in pomagal vsakemu malo. A ostalo je samo pri ideji, na koncu je bila prva večerja bolj kot ne polomija, a kdo se bo pritoževal, lačni želodčki zagotovo ne. Zvečer tik pred sončnim zahodom pridemo v Veliki kanjon. Prvo kar nas prevzame je pogled na res neverjetno prostranost kanjona. Na slikah ki smo jih imeli v glavah in ki smo jih videli prej, si človek enostavno ne zna in ne more predstavljati to ogromno velikost. Kanjon je dolg več kot 400 km in širok do 29 km, globok vse do 1800 metrov... Počakamo na sončni zahod ko se kanjon še posebno lepo obarva in poiščemo naš kamp. Skuhamo večerjo in kmalu od utrujenosti zaspimo.
sobota, 6. avgust 2011
Wild wild west in Monument Valley
Prvič odkar potujemo smo dolgo spali, celo do 8:00! Spakirali kufre, natankali vedno žejnega Ford-eka, pozajtrkovali muffine in se odpeljali proti še bolj divjemu zahodu. Kmalu ko smo zapustili mestece Moab smo se ustavili za ogled stanovanja v gori Hole 'n' the Rock. Tam sta si Albert in Gladys ustvarila na 400 m2 dom, trgovino s spominki in delavnico, ki malo spominja na kremenčkove a ne v kameni dobi, temveč v 50 letih prejšnjega stoletja. Nadaljujemo pot po enolični pokrajini; skale, kanjoni, prerija, kavbojski ranči... Tako počasi po 250 km prispemo do Navajo indijanskega rezervata. Najprej zagledamo prizor iz filma Forrest Gump, cesta po kateri je tekel Tom Hanks z ozadjem Monument Valley. Potem napolnimo prazne želodčke z indijanskim kosilom: indijanski kruh z raznimi nadevi in si ogledamo prvo hišo postavljeno v dolini s pogledom na gore parka. Tu so dobili navdih hollywoodski režiserji za snemanje prvih westernov. Potem si ogledamo indijansko bivališče. V njem nam o življenju indijancev vse razloži vodič Peter, indijanska babica in šefica pa nam pokaže kako so živeli včasih indijanci, ki pa ni bila ravno prijazna. Potem smo se zapeljali med stebri (gorami) Monument Valleya. Poslikali vse z vseh koncih, si predstavljali da smo v filmu med indijanci in kavboji. Počakamo še na sončni zahod in v bližnjem kampu vse pripravimo za prenočitev. Večina se jih odloči da spi zunaj.
petek, 5. avgust 2011
Zion - Moab
Ja čas kar beži full se nam dogaja, nobenega časa za pisanje bloga ni. Sem pa dal na net vse slike do včeraj, od današnjega jih itak nimam ker smo cel dan bili na raftingu. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Zion park 1.8.2011
Zbudimo se v sveže jutro. Noč je bila dokaj topla pa čeprav je zvečer deževalo in prvič nas ni zeblo odkar smo kampirali. Pojemo zajtrk, vse pospravimo, se zapeljemo izven kampa in z avtobusom odidemo na drugi zaresni treking na našem potovanjum trajal naj bi 4 ure. Najprej pa par besed o samem parku. Skozi tisočletja so razni premiki tektonskih plošč, potresi, vulkanski izbruhi in reke naredili zanimive kamnite skulpture. Ne samo Zion park, tudi ostali na tem delu Amerike so nastali podobno. Igra narave. Zdaj se ne spomnim vseh podrobnosti. Povsod pa so prisotne podnebne in geološke spremembe za nastanek teh čudovitih stvaritev. Malo sem zašel... Avtobus nas je zapeljal do začetne točke našega vzpona na malce čez 400 metrov visoke gore Angels landing, kar bi po slovensko pomenilo pristajališče za angele. Zakaj tako ime, ker je gora zares tako lepa, tako angelska v to so verjeli Indijanci. Večini uspe priti skoraj do vrha, nekaj jih je ostalo zadaj, par pa jih je osvojilo vrh. Razgled je res angelski. Same gore okoli nas in doline globoke. Malo po 13 uri končamo s trekingom in nadaljujemo z vožnjo proti Bryce kanjonu. Do tja pa se vozimo najprej še malo po Zion parku, ja vsak ameriški park je ogromen! ... Na poti se ustavimo v zanimivem kraju kjer prodajajo različne kamne. Ustavimo se v trgovinici v stilu Kremenčkovih. Pozno popoldne prispemo v Bryce park. Za začetek se zapeljemo do Inspiration razgledne točke kjer nam zastane dih ob pogledu na delo narave in potem do kampa. Vse se to na 2400 metrih. V tem kampu spimo v indijaskih šotorih Tipi-jih.
Bryce park 2.8.2011
Zopet se zbudimo zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom. Brez zajtrka se zapeljemo do razgledne točke kjer se najlepše vidi stvaritev narave ob vzhajanju le tega (sonca). Potem se še sprehodimo med temi kamnitimi stolpiči. Vrnemo se v kamp, zajtrkujemo in pospravimo šotore, nekateri nismo spali v Tipijih. Še dobro, ker je bila to najbolj mrzla noč, Tipiji pa zelo hladni. Čaka nas dokaj dolga pot, skoraj 500 km in to po bolj odmaknjenih poteh a zato toliko bolj slikovitih. Na enem od postankov srečamo dve simpatični kolesarki, ki pri skoraj 40 stopinjah veselo kolesarita. Nizozemki namenjeni priti v San Francisco, štartali pa sta pred več kot mesecem in pol v New Yorku. Na poti se celo dvignemo na višino višjo kot naš Triglav in ob spustu s prelaza doživimo pravo nevihto s točo in temperaturami pod 10 stopinj. Ja zdaj smo se že kar navadili, da se vsak dan popoldne za kake pol urce ulije, potem pa spet sonce posije. Do mesteca Moab se ustavimo še ob slikarijah na stenah, ki so jih narisali Indijanci pred tisočletji. Ter v "gobji" dolini, zopet ena od stvaritev narave. Kamenine v obliki gobic na hitrico poslikamo in se zatečemo v senco, sonce, sonce, sonce...
Utah in Mormoni
V večjih slovenskih krajih srečujemo lepo oblečene fante in dekleta ki nas na ulici prijazno ogovorijo in nam želijo razložiti njihovo vero. To so mormoni iz države Utah. Mormoni ne pijejo, ne kadijo, ne jedo mesa, imajo lahko več žena, a so vse doma. So hudi nacionalisti, črncev dolgo časa niso hoteli sprejeti v svojo vero, a časi se spreminjajo. Je pa res da jih na cestah ne srečejujemo, sploh pa ne v lokalih, ker tam lahko delajo samo belci.
Kako Američani počitnikujejo
Res Amerika je ogromna in res ne vidijo razloga da bi potovali drugod po svetu. Imajo vse in vse je ogromno. Parki se po velikosti raztezajo tudi do velikosti pol Slovenije. In tudi mi vsakič ko vstopimo v enega od parkov porabimo ogromno časa samo za vožnjo po njem. In kako Američani hodijo na počitnice? Z ogromnimi avtodomi oziroma to so pravi avtobusi. Zadaj pa nimajo priklopljene prikolice ampak kar avto po možnosti z gorskimi kolesi na strehi, da se potem ko nekje kampirajo lahko vozijo z avtom naokoli. Ali pa imajo Pick up avtomobile, ki so pravi tovornjački in imajo priklopljeno nase počitniško prikolico katero lahko odklopijo v kampih in se potem naokoli vozijo samo s Pick upom.
Moab in vožnja z džipi Hummerji 3.8.2011
Včeraj dopoldne smo izkoristili dan najprej za vožnjo po brezpotjih s Hummerji. Zapeljali smo se do skal in hribčkov po katerih smo se potem vozili. Šoferja (imeli smo dva Hummerja) sta bila prav zabavna. Ugotavljali smo kako zelo odbit moraš biti v tem mestecu Moab. Ni čudno, ko pa je adrenalinska prestolnica Amerike. Vožnja je bila zelo zabavna in nevarna polna adrenalina. Dobesedno smo plezali po stenah hribčkov, se postavljali na nos, počeli razne vragolije...nepozabni 2 uri. In kako jim vse to uspe, da džipi ne zdrsnejo v prepad? Kamenina po kateri se vozimo je hrapava kot brusni papir in se kolesa zelo dobro oprimejo...vprašanje pa je kako je ko je dež...
Arches park
Še isti dan ae popoldne zapeljemo do znamenitih kamnitih lokov v bližini Moaba v Arches park. Najprej smo si ogledali kratek filmček v centru za obiskovalce o nastanku teh mostov potem pa se zapeljali do ene parih in si jih ogledali. Vseh je več kot 2000... Med ogledom prvega in drugega oboka doživimo pravi peščeni vihar ki nas je dobesedno presenetil. A kakor hitro je prišel je tudi odšel, mi pa vsi od mivke od glave do pet, nekateri s pokvarjenimi fotoaparati, ker jim ga je peščeni prah uničil. Zapeljemo se do štartnega parkirišča kjer se zmenimo nakvkljub zloveščim oblakom, da gremo na krajši treking do Delicate arch, znamenitega oboka, ki ga cel svet pozna in je nacionalni simbol države Utah. Hodimo kako urco ko ga zagledamo vsega mogočnega in osamljenega, nobenega obleganja turistov zaradi slabega vremena. Sprehodimo se do njega, ga poslikamo in se vrnemo na parkirišče kjer nas čaka Barbara. Ni šla na pot, ker jo je bilo strah ponovnega peščenega viharja. Za konec smo se zapeljali še do najdaljšega kamnitega loka ki je tudi najtanjši. Pred leti se je odkrušil večji del loka in samo vprašanje časa je kako dolgo se bo še obstal. Mogoče smo pa eni zadnjih ki smo si ga še uspeli ogledat. Na najtanjšem delu ga je manj kot za meter.
V parku smo ostali še na večerji, dežurna ekipa se je potrudila in nam jo pripravila pod zvezdnatim nebom in v bližini nepozabnih skalnih obokov.
Rafting na reki Colorado 4.8.2011
Danes smo šli na celodnevni rafting po reki Colorado. Ajda in Barbara nista šli. Ajda se ni počutila dobro, za Barbaro pa bi bilo prenevarno. Z znamenitim šolskim avtobusom in s prikolico z čolni in opremo se odpeljemo uro in pol daleč iz Moaba na štartno mesto. Tam nam nataknejo rešilne jopiče in raftanje se začne. Pred nami je več kot 30 km dolga pot. Najprej je tretjina poti dokaj mirna, ravno prav da se uskladimo in naučimo pravil in veslanja. Druga tretjina je najhujša, ko premagujemo brzice različnih stopenj in ko delamo vse da se ne prevrnemo v reko in zadnja tretjina ko se reka zopet umiri. Ker nam je šlo zelo dobro in nihče ni padel v vodo se polovico zadnjega dela poti vsi vržemo v reko in jo kar dobršen del preplavamo. No saj plavati nam ni treba, nas je tok vlekel naprej. Smo pa zato lahko izkoristili čas in nagnili pločevinko piva kar v vodi. Vroče je bilo za znoret, reka pa ravno prav hladna da smo se ohladili. V Moab smo se vrnili pozno popoldne in zopet nas je presenetila nevihta, v parih minutah je temperatura padla iz 38 stopinj na 18. Kmalu je posijalo sonce, a vroče ni bilo več tako zelo. Večer smo izkoristili za pohajkovanje po mestecu, kupiti sem si moral nove sandale, svoje sem uničil na raftingu. Večer smo zaključili v mehiški restavraciji ob pitju margerite. Na poti do našega hotela pa preiskusili kako se pelje 11 potnikov v našem avtu...brez težav.
Iz današnjega dne nimam slik ker na raftingu nisem imel fotoaparata, se razume zakaj ne a ne. Vse ostale pa so spodaj še več pa na:
https://picasaweb.google.com/105872326902758388417/USA
Žal sem na tesnem s časom tako da pri zadnjih slikah ni opisov kje je kaj. Vprašanje je tudi koliko se še kaj javim na blog. Jutri gremo k Indijancem v Monument valley in tam prespimo. Potem pa za dva dni v Veliki kanjon, verjetno bomo spet brez interneta in GSM-jev. Pa še dežurna ekipa za pripravo obrokov bomo, uf bo še veselo...
Zion park 1.8.2011
Zbudimo se v sveže jutro. Noč je bila dokaj topla pa čeprav je zvečer deževalo in prvič nas ni zeblo odkar smo kampirali. Pojemo zajtrk, vse pospravimo, se zapeljemo izven kampa in z avtobusom odidemo na drugi zaresni treking na našem potovanjum trajal naj bi 4 ure. Najprej pa par besed o samem parku. Skozi tisočletja so razni premiki tektonskih plošč, potresi, vulkanski izbruhi in reke naredili zanimive kamnite skulpture. Ne samo Zion park, tudi ostali na tem delu Amerike so nastali podobno. Igra narave. Zdaj se ne spomnim vseh podrobnosti. Povsod pa so prisotne podnebne in geološke spremembe za nastanek teh čudovitih stvaritev. Malo sem zašel... Avtobus nas je zapeljal do začetne točke našega vzpona na malce čez 400 metrov visoke gore Angels landing, kar bi po slovensko pomenilo pristajališče za angele. Zakaj tako ime, ker je gora zares tako lepa, tako angelska v to so verjeli Indijanci. Večini uspe priti skoraj do vrha, nekaj jih je ostalo zadaj, par pa jih je osvojilo vrh. Razgled je res angelski. Same gore okoli nas in doline globoke. Malo po 13 uri končamo s trekingom in nadaljujemo z vožnjo proti Bryce kanjonu. Do tja pa se vozimo najprej še malo po Zion parku, ja vsak ameriški park je ogromen! ... Na poti se ustavimo v zanimivem kraju kjer prodajajo različne kamne. Ustavimo se v trgovinici v stilu Kremenčkovih. Pozno popoldne prispemo v Bryce park. Za začetek se zapeljemo do Inspiration razgledne točke kjer nam zastane dih ob pogledu na delo narave in potem do kampa. Vse se to na 2400 metrih. V tem kampu spimo v indijaskih šotorih Tipi-jih.
Bryce park 2.8.2011
Zopet se zbudimo zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom. Brez zajtrka se zapeljemo do razgledne točke kjer se najlepše vidi stvaritev narave ob vzhajanju le tega (sonca). Potem se še sprehodimo med temi kamnitimi stolpiči. Vrnemo se v kamp, zajtrkujemo in pospravimo šotore, nekateri nismo spali v Tipijih. Še dobro, ker je bila to najbolj mrzla noč, Tipiji pa zelo hladni. Čaka nas dokaj dolga pot, skoraj 500 km in to po bolj odmaknjenih poteh a zato toliko bolj slikovitih. Na enem od postankov srečamo dve simpatični kolesarki, ki pri skoraj 40 stopinjah veselo kolesarita. Nizozemki namenjeni priti v San Francisco, štartali pa sta pred več kot mesecem in pol v New Yorku. Na poti se celo dvignemo na višino višjo kot naš Triglav in ob spustu s prelaza doživimo pravo nevihto s točo in temperaturami pod 10 stopinj. Ja zdaj smo se že kar navadili, da se vsak dan popoldne za kake pol urce ulije, potem pa spet sonce posije. Do mesteca Moab se ustavimo še ob slikarijah na stenah, ki so jih narisali Indijanci pred tisočletji. Ter v "gobji" dolini, zopet ena od stvaritev narave. Kamenine v obliki gobic na hitrico poslikamo in se zatečemo v senco, sonce, sonce, sonce...
Utah in Mormoni
V večjih slovenskih krajih srečujemo lepo oblečene fante in dekleta ki nas na ulici prijazno ogovorijo in nam želijo razložiti njihovo vero. To so mormoni iz države Utah. Mormoni ne pijejo, ne kadijo, ne jedo mesa, imajo lahko več žena, a so vse doma. So hudi nacionalisti, črncev dolgo časa niso hoteli sprejeti v svojo vero, a časi se spreminjajo. Je pa res da jih na cestah ne srečejujemo, sploh pa ne v lokalih, ker tam lahko delajo samo belci.
Kako Američani počitnikujejo
Res Amerika je ogromna in res ne vidijo razloga da bi potovali drugod po svetu. Imajo vse in vse je ogromno. Parki se po velikosti raztezajo tudi do velikosti pol Slovenije. In tudi mi vsakič ko vstopimo v enega od parkov porabimo ogromno časa samo za vožnjo po njem. In kako Američani hodijo na počitnice? Z ogromnimi avtodomi oziroma to so pravi avtobusi. Zadaj pa nimajo priklopljene prikolice ampak kar avto po možnosti z gorskimi kolesi na strehi, da se potem ko nekje kampirajo lahko vozijo z avtom naokoli. Ali pa imajo Pick up avtomobile, ki so pravi tovornjački in imajo priklopljeno nase počitniško prikolico katero lahko odklopijo v kampih in se potem naokoli vozijo samo s Pick upom.
Moab in vožnja z džipi Hummerji 3.8.2011
Včeraj dopoldne smo izkoristili dan najprej za vožnjo po brezpotjih s Hummerji. Zapeljali smo se do skal in hribčkov po katerih smo se potem vozili. Šoferja (imeli smo dva Hummerja) sta bila prav zabavna. Ugotavljali smo kako zelo odbit moraš biti v tem mestecu Moab. Ni čudno, ko pa je adrenalinska prestolnica Amerike. Vožnja je bila zelo zabavna in nevarna polna adrenalina. Dobesedno smo plezali po stenah hribčkov, se postavljali na nos, počeli razne vragolije...nepozabni 2 uri. In kako jim vse to uspe, da džipi ne zdrsnejo v prepad? Kamenina po kateri se vozimo je hrapava kot brusni papir in se kolesa zelo dobro oprimejo...vprašanje pa je kako je ko je dež...
Arches park
Še isti dan ae popoldne zapeljemo do znamenitih kamnitih lokov v bližini Moaba v Arches park. Najprej smo si ogledali kratek filmček v centru za obiskovalce o nastanku teh mostov potem pa se zapeljali do ene parih in si jih ogledali. Vseh je več kot 2000... Med ogledom prvega in drugega oboka doživimo pravi peščeni vihar ki nas je dobesedno presenetil. A kakor hitro je prišel je tudi odšel, mi pa vsi od mivke od glave do pet, nekateri s pokvarjenimi fotoaparati, ker jim ga je peščeni prah uničil. Zapeljemo se do štartnega parkirišča kjer se zmenimo nakvkljub zloveščim oblakom, da gremo na krajši treking do Delicate arch, znamenitega oboka, ki ga cel svet pozna in je nacionalni simbol države Utah. Hodimo kako urco ko ga zagledamo vsega mogočnega in osamljenega, nobenega obleganja turistov zaradi slabega vremena. Sprehodimo se do njega, ga poslikamo in se vrnemo na parkirišče kjer nas čaka Barbara. Ni šla na pot, ker jo je bilo strah ponovnega peščenega viharja. Za konec smo se zapeljali še do najdaljšega kamnitega loka ki je tudi najtanjši. Pred leti se je odkrušil večji del loka in samo vprašanje časa je kako dolgo se bo še obstal. Mogoče smo pa eni zadnjih ki smo si ga še uspeli ogledat. Na najtanjšem delu ga je manj kot za meter.
V parku smo ostali še na večerji, dežurna ekipa se je potrudila in nam jo pripravila pod zvezdnatim nebom in v bližini nepozabnih skalnih obokov.
Rafting na reki Colorado 4.8.2011
Danes smo šli na celodnevni rafting po reki Colorado. Ajda in Barbara nista šli. Ajda se ni počutila dobro, za Barbaro pa bi bilo prenevarno. Z znamenitim šolskim avtobusom in s prikolico z čolni in opremo se odpeljemo uro in pol daleč iz Moaba na štartno mesto. Tam nam nataknejo rešilne jopiče in raftanje se začne. Pred nami je več kot 30 km dolga pot. Najprej je tretjina poti dokaj mirna, ravno prav da se uskladimo in naučimo pravil in veslanja. Druga tretjina je najhujša, ko premagujemo brzice različnih stopenj in ko delamo vse da se ne prevrnemo v reko in zadnja tretjina ko se reka zopet umiri. Ker nam je šlo zelo dobro in nihče ni padel v vodo se polovico zadnjega dela poti vsi vržemo v reko in jo kar dobršen del preplavamo. No saj plavati nam ni treba, nas je tok vlekel naprej. Smo pa zato lahko izkoristili čas in nagnili pločevinko piva kar v vodi. Vroče je bilo za znoret, reka pa ravno prav hladna da smo se ohladili. V Moab smo se vrnili pozno popoldne in zopet nas je presenetila nevihta, v parih minutah je temperatura padla iz 38 stopinj na 18. Kmalu je posijalo sonce, a vroče ni bilo več tako zelo. Večer smo izkoristili za pohajkovanje po mestecu, kupiti sem si moral nove sandale, svoje sem uničil na raftingu. Večer smo zaključili v mehiški restavraciji ob pitju margerite. Na poti do našega hotela pa preiskusili kako se pelje 11 potnikov v našem avtu...brez težav.
Iz današnjega dne nimam slik ker na raftingu nisem imel fotoaparata, se razume zakaj ne a ne. Vse ostale pa so spodaj še več pa na:
https://picasaweb.google.com/105872326902758388417/USA
Žal sem na tesnem s časom tako da pri zadnjih slikah ni opisov kje je kaj. Vprašanje je tudi koliko se še kaj javim na blog. Jutri gremo k Indijancem v Monument valley in tam prespimo. Potem pa za dva dni v Veliki kanjon, verjetno bomo spet brez interneta in GSM-jev. Pa še dežurna ekipa za pripravo obrokov bomo, uf bo še veselo...
Naročite se na:
Objave (Atom)