Zion park 1.8.2011
Zbudimo se v sveže jutro. Noč je bila dokaj topla pa čeprav je zvečer deževalo in prvič nas ni zeblo odkar smo kampirali. Pojemo zajtrk, vse pospravimo, se zapeljemo izven kampa in z avtobusom odidemo na drugi zaresni treking na našem potovanjum trajal naj bi 4 ure. Najprej pa par besed o samem parku. Skozi tisočletja so razni premiki tektonskih plošč, potresi, vulkanski izbruhi in reke naredili zanimive kamnite skulpture. Ne samo Zion park, tudi ostali na tem delu Amerike so nastali podobno. Igra narave. Zdaj se ne spomnim vseh podrobnosti. Povsod pa so prisotne podnebne in geološke spremembe za nastanek teh čudovitih stvaritev. Malo sem zašel... Avtobus nas je zapeljal do začetne točke našega vzpona na malce čez 400 metrov visoke gore Angels landing, kar bi po slovensko pomenilo pristajališče za angele. Zakaj tako ime, ker je gora zares tako lepa, tako angelska v to so verjeli Indijanci. Večini uspe priti skoraj do vrha, nekaj jih je ostalo zadaj, par pa jih je osvojilo vrh. Razgled je res angelski. Same gore okoli nas in doline globoke. Malo po 13 uri končamo s trekingom in nadaljujemo z vožnjo proti Bryce kanjonu. Do tja pa se vozimo najprej še malo po Zion parku, ja vsak ameriški park je ogromen! ... Na poti se ustavimo v zanimivem kraju kjer prodajajo različne kamne. Ustavimo se v trgovinici v stilu Kremenčkovih. Pozno popoldne prispemo v Bryce park. Za začetek se zapeljemo do Inspiration razgledne točke kjer nam zastane dih ob pogledu na delo narave in potem do kampa. Vse se to na 2400 metrih. V tem kampu spimo v indijaskih šotorih Tipi-jih.
Bryce park 2.8.2011
Zopet se zbudimo zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom. Brez zajtrka se zapeljemo do razgledne točke kjer se najlepše vidi stvaritev narave ob vzhajanju le tega (sonca). Potem se še sprehodimo med temi kamnitimi stolpiči. Vrnemo se v kamp, zajtrkujemo in pospravimo šotore, nekateri nismo spali v Tipijih. Še dobro, ker je bila to najbolj mrzla noč, Tipiji pa zelo hladni. Čaka nas dokaj dolga pot, skoraj 500 km in to po bolj odmaknjenih poteh a zato toliko bolj slikovitih. Na enem od postankov srečamo dve simpatični kolesarki, ki pri skoraj 40 stopinjah veselo kolesarita. Nizozemki namenjeni priti v San Francisco, štartali pa sta pred več kot mesecem in pol v New Yorku. Na poti se celo dvignemo na višino višjo kot naš Triglav in ob spustu s prelaza doživimo pravo nevihto s točo in temperaturami pod 10 stopinj. Ja zdaj smo se že kar navadili, da se vsak dan popoldne za kake pol urce ulije, potem pa spet sonce posije. Do mesteca Moab se ustavimo še ob slikarijah na stenah, ki so jih narisali Indijanci pred tisočletji. Ter v "gobji" dolini, zopet ena od stvaritev narave. Kamenine v obliki gobic na hitrico poslikamo in se zatečemo v senco, sonce, sonce, sonce...
Utah in Mormoni
V večjih slovenskih krajih srečujemo lepo oblečene fante in dekleta ki nas na ulici prijazno ogovorijo in nam želijo razložiti njihovo vero. To so mormoni iz države Utah. Mormoni ne pijejo, ne kadijo, ne jedo mesa, imajo lahko več žena, a so vse doma. So hudi nacionalisti, črncev dolgo časa niso hoteli sprejeti v svojo vero, a časi se spreminjajo. Je pa res da jih na cestah ne srečejujemo, sploh pa ne v lokalih, ker tam lahko delajo samo belci.
Kako Američani počitnikujejo
Res Amerika je ogromna in res ne vidijo razloga da bi potovali drugod po svetu. Imajo vse in vse je ogromno. Parki se po velikosti raztezajo tudi do velikosti pol Slovenije. In tudi mi vsakič ko vstopimo v enega od parkov porabimo ogromno časa samo za vožnjo po njem. In kako Američani hodijo na počitnice? Z ogromnimi avtodomi oziroma to so pravi avtobusi. Zadaj pa nimajo priklopljene prikolice ampak kar avto po možnosti z gorskimi kolesi na strehi, da se potem ko nekje kampirajo lahko vozijo z avtom naokoli. Ali pa imajo Pick up avtomobile, ki so pravi tovornjački in imajo priklopljeno nase počitniško prikolico katero lahko odklopijo v kampih in se potem naokoli vozijo samo s Pick upom.
Moab in vožnja z džipi Hummerji 3.8.2011
Včeraj dopoldne smo izkoristili dan najprej za vožnjo po brezpotjih s Hummerji. Zapeljali smo se do skal in hribčkov po katerih smo se potem vozili. Šoferja (imeli smo dva Hummerja) sta bila prav zabavna. Ugotavljali smo kako zelo odbit moraš biti v tem mestecu Moab. Ni čudno, ko pa je adrenalinska prestolnica Amerike. Vožnja je bila zelo zabavna in nevarna polna adrenalina. Dobesedno smo plezali po stenah hribčkov, se postavljali na nos, počeli razne vragolije...nepozabni 2 uri. In kako jim vse to uspe, da džipi ne zdrsnejo v prepad? Kamenina po kateri se vozimo je hrapava kot brusni papir in se kolesa zelo dobro oprimejo...vprašanje pa je kako je ko je dež...
Arches park
Še isti dan ae popoldne zapeljemo do znamenitih kamnitih lokov v bližini Moaba v Arches park. Najprej smo si ogledali kratek filmček v centru za obiskovalce o nastanku teh mostov potem pa se zapeljali do ene parih in si jih ogledali. Vseh je več kot 2000... Med ogledom prvega in drugega oboka doživimo pravi peščeni vihar ki nas je dobesedno presenetil. A kakor hitro je prišel je tudi odšel, mi pa vsi od mivke od glave do pet, nekateri s pokvarjenimi fotoaparati, ker jim ga je peščeni prah uničil. Zapeljemo se do štartnega parkirišča kjer se zmenimo nakvkljub zloveščim oblakom, da gremo na krajši treking do Delicate arch, znamenitega oboka, ki ga cel svet pozna in je nacionalni simbol države Utah. Hodimo kako urco ko ga zagledamo vsega mogočnega in osamljenega, nobenega obleganja turistov zaradi slabega vremena. Sprehodimo se do njega, ga poslikamo in se vrnemo na parkirišče kjer nas čaka Barbara. Ni šla na pot, ker jo je bilo strah ponovnega peščenega viharja. Za konec smo se zapeljali še do najdaljšega kamnitega loka ki je tudi najtanjši. Pred leti se je odkrušil večji del loka in samo vprašanje časa je kako dolgo se bo še obstal. Mogoče smo pa eni zadnjih ki smo si ga še uspeli ogledat. Na najtanjšem delu ga je manj kot za meter.
V parku smo ostali še na večerji, dežurna ekipa se je potrudila in nam jo pripravila pod zvezdnatim nebom in v bližini nepozabnih skalnih obokov.
Rafting na reki Colorado 4.8.2011
Danes smo šli na celodnevni rafting po reki Colorado. Ajda in Barbara nista šli. Ajda se ni počutila dobro, za Barbaro pa bi bilo prenevarno. Z znamenitim šolskim avtobusom in s prikolico z čolni in opremo se odpeljemo uro in pol daleč iz Moaba na štartno mesto. Tam nam nataknejo rešilne jopiče in raftanje se začne. Pred nami je več kot 30 km dolga pot. Najprej je tretjina poti dokaj mirna, ravno prav da se uskladimo in naučimo pravil in veslanja. Druga tretjina je najhujša, ko premagujemo brzice različnih stopenj in ko delamo vse da se ne prevrnemo v reko in zadnja tretjina ko se reka zopet umiri. Ker nam je šlo zelo dobro in nihče ni padel v vodo se polovico zadnjega dela poti vsi vržemo v reko in jo kar dobršen del preplavamo. No saj plavati nam ni treba, nas je tok vlekel naprej. Smo pa zato lahko izkoristili čas in nagnili pločevinko piva kar v vodi. Vroče je bilo za znoret, reka pa ravno prav hladna da smo se ohladili. V Moab smo se vrnili pozno popoldne in zopet nas je presenetila nevihta, v parih minutah je temperatura padla iz 38 stopinj na 18. Kmalu je posijalo sonce, a vroče ni bilo več tako zelo. Večer smo izkoristili za pohajkovanje po mestecu, kupiti sem si moral nove sandale, svoje sem uničil na raftingu. Večer smo zaključili v mehiški restavraciji ob pitju margerite. Na poti do našega hotela pa preiskusili kako se pelje 11 potnikov v našem avtu...brez težav.
Iz današnjega dne nimam slik ker na raftingu nisem imel fotoaparata, se razume zakaj ne a ne. Vse ostale pa so spodaj še več pa na:
https://picasaweb.google.com/105872326902758388417/USA
Žal sem na tesnem s časom tako da pri zadnjih slikah ni opisov kje je kaj. Vprašanje je tudi koliko se še kaj javim na blog. Jutri gremo k Indijancem v Monument valley in tam prespimo. Potem pa za dva dni v Veliki kanjon, verjetno bomo spet brez interneta in GSM-jev. Pa še dežurna ekipa za pripravo obrokov bomo, uf bo še veselo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar